Glukoza ali krvni sladkor predstavlja našemu organizmu, našim celicam vir energije za opravljanje vsakodnevnih aktivnosti. Ker je preskrba z glukozo odvisna od vnosa hrane, je naš organizem razvil mehanizme s katerimi omogoča telesu, stalno koncentracijo glukoze v krvi. Kadar je vnos hrane zmanjšan ali je ni potem telo črpa zalogo, da zagotovi glukozo-hrano našim celicam. Obratno, kadar imamo presežek, pa telo energijo kopiči. Pri teh procesih igrajo glavno vlogo hormoni, med drugim tudi insulin. Ker gre za precej zapletene mehanizme regulacije, pri tem energijskem ravnovesju sodelujejo še glukagon, adrenalin, kortizol in rastni hormon.
Insulin omogoča skladiščenje energije v obliki trigliceridov in glikogena, zavira odpuščanje glukoze iz jeter v kri, pospešuje nastanek in preprečuje razgradnjo beljakovin v mišicah, vzpodbuja nastanek in preprečuje razgradnjo maščob v maščobnem tkivu. Torej našo telo se obnaša varčno in si dela zaloge, če ne porabimo toliko kot v telo vnesemo. Kdaj pa se to ravnovesje začne rušiti?
Ko se pojavi primanjkljaj ali motnja v eni izmed regulacij s prej omenjenimi hormoni, se začne ravnovesje rušiti in se počasi razvije bolezen. Glede na dogajanje se koncentracija glukoze v krvi kronično poviša – hiperglikemija kar diagnosticiramo kot sladkorno bolezen. Glede na simptome in kako se bolezen razvija delimo na sladkorno bolezen tip 1 in tip 2.
Tip 1 se razvije zelo hitro, predvsem že v otroštvu in mladostništvu (redko tudi kasneje). Ker je pri tipu 1 napaka predvsem na nivoju trebušne slinavke, kjer tako imenovane celice Langerhansovih otočkov propadajo in se hiperglikemija pojavi pri propadu približno 75% celic B. Taki bolniki morajo torej ob hitrem odkritju in diagnosticiranju bolezni, dobivati insulin. Dandanes je farmacija naredila bistven napredek v razvoju preparatov z insulinom, peresnikov za aplikacijo hormona podkožno, kakor tudi pri hitrem razvoju insulinski črpalk, ki omogoča bolniku sprotno prilagajanje doze insulina glede na njegovo trenutno potrebo.
Bistveno bolj zahrbten je tip 2 saj se razvije zelo počasi in vsaj na začetku ne kaže tipičnih znakov. Tip 2 je lahko tudi posledica določenih drugih bolezni (akutni in kronični pankreatitis, nekatera zdravila, bolezni ščitnice), kakor tudi načina življenja (prehranske navade, gibanje), prisotnost drugih bolezni, dednost. Nastane zaradi odpornosti proti insulinu v tkivih in njegovega sočasno zmanjšanega izločanja. Na katere bolezenske znake moramo biti pozorni: žeja, pogosta potreba po uriniranju (predvsem ponoči), motnje vida, srbež kože, povečan apetit… Nekateri simptomi, predvsem pri tipu 2, se sploh ne izražajo tako očitno, da bi se bolezen odkrila dovolj zgodaj in s tem bolnika obvarovala pred poznimi zapleti. To so predvsem: okvare srca, ožilja, ledvic, oči in živčnega sistema. Kaj to pomeni?
Okvare ožilja najprej prizadenejo male žile in jo imenujemo mikroangiopatija, kasneje tudi velike žile kar imenujemo makroangiopatija. To je ateroskleroza, ki pomeni še zaradi prisotnih drugih dejavnikov tveganja(holesterol, trigliceridi, povišan krvni tlak), bistveno večjo tveganje za koronarno srčno bolezen, možgansko kap ali aterosklerozo velikih žil na udih s posledično gangreno. Okvare na očesu zaradi sladkorne bolezni imenujemo retinopatija, kjer zaradi slabosti kapilar pojavijo razširitve in krvavitve v očesno mrežnico. Okvare živčnega sistema pa imenujemo diabetična nevropatija, ki se kaže kot periferna (mravljinci v nogah, mrazenje, izguba občutka za dotik in toploto, pekoče noge, krči,…) ali nevropatija avtonomnega živčevja, ki pa preko živčevja prizadene določene organe.
Zelo hud zaplet je diabetična nefropatija, zaradi dolgo trajajoče hiperglikemije pride do propada ledvičnih telesc in s tem odpoved ledvičnega delovanja.
Kot kronični zaplet poznamo še seveda diabetično stopalo, kjer imamo kombinacijo več dejavnikov prej zgoraj omenjenih sprememb na žilju (mikro in makro) in živčevju. Torej še kako pomembno je bolezen odkriti čim prej, saj tako preprečimo ali vsaj časovno preložimo nekaj od prej naštetih zapletov sladkorne bolezni.
Število sladkornih bolnikov, v razvitem svetu, strmo narašča.
Kaj je vzrok temu, da je število obolelih v porastu?
Delno je to podaljšana življenjska doba prebivalstva, bistveno večja dostopnost do hrane kot nekoč-debelost, ki je v močnem porastu med prebivalci stare celine kakor tudi Severne Amerike, premalo gibanja, kakor tudi druge bolezni, ki privedejo do sladkorne bolezni. Najbolj zaskrbljujoče je tudi debelost med otroci in mladostniki in s tem tveganje ali celo razvoj sladkorne bolezni tipa 2.
Torej vsa našteta dejstva o pomembnosti čim hitrejšega odkrivanja bolezni, kakor tudi preprečevanja zapletov diabetesa privedejo k temu, da je vsaj pri nekaterih, kjer obstaja še kakšen dejavnik tveganja, potrebno občasno izmeriti krvni sladkor.
Kdo se naj odloči za občasno, naključno kontrolo krvnega sladkorja?
- Ima bolezni srca in ožilja (ateroskleroza, zvečane maščobe v krvi)
- V družini bila prisotna sladkorna bolezen (starši, brati in sestre,..)
- Ima povečano telesno težo
Kakšne so normalne vrednosti in kdaj nastane sum za sladkorno bolezen?
- Normalna vrednost na tešče je 4,4-6,0 mmol/l, 2 uri po obroku pa 4,4-7,8 mmol/l
- Glukoza v krvi na tešče 7,0 mmol/l in 11 mmol/l kadarkoli pomeni postavitev diagnoze za sladkorno bolezen. (meritev mora biti opravljena vsaj dvakrat). Diagnozo postavi zdravnik.
Lekarniška zbornica,je že pred leti, pričela s tako imenovano Farmacevtsko skrbjo pri sladkorni bolezni, kamor se tudi v Lekarni Ormož sedaj pridružujemo. V lekarni nas torej lahko povprašate o razvoju bolezni, možnostih merjenja krvnega sladkorja tudi v lekarni, uporabi aparatov, ki jih že uporabljate in seveda o možnostih spremembe življenjskega sloga (prehranjevanje, gibanje), svetovanje glede nadaljnjih ukrepov glede na izmerjene vrednosti sladkorja v krvi(napotitev k zdravniku, ponovna kontrola v lekarni ali le svetovanje z nefarmakološkimi ukrepi (prehrana, gibanje).
